Zakaj se razburimo? Ne razburimo se zaradi ptic, ali oblakov ali narave. Ne razburimo se zaradi okolja. Zakaj se torej razburimo?

Razburimo se zaradi ljudi okoli nas. Razburijo nas naši sovražniki, kakor tudi naši prijatelji. Naš um se zatakne bodisi v naših prijateljih ali v naših sovražnikih. Cel dan razmišljamo o naših prijateljih ali o naših sovražnikih.

Ljudje postanejo naši sovražniki tudi, če jim nismo storili nič slabega. Mnogi so imeli to izkušnjo. Nič nismo naredili narobe, niti se nismo obnašali narobe, in so kljub temu postali naši sovražniki. To je zelo presenetljivo! Mislimo, zakaj je on postal moj sovražnik? Do včeraj je bil moj prijatelj.

Osupljiva in skrivnostna karma

Zakaj se razburimo? Ne razburimo se zaradi ptic, ali oblakov ali narave. Ne razburimo se zaradi okolja. Zakaj se torej razburimo?

Razburimo se zaradi ljudi okoli nas. Razburijo nas naši sovražniki, kakor tudi naši prijatelji. Naš um se zatakne bodisi v naših prijateljih ali v naših sovražnikih. Cel dan razmišljamo o naših prijateljih ali o naših sovražnikih.

Ljudje postanejo naši sovražniki tudi če jim nismo storili nič slabega. Mnogi so imeli to izkušnjo. Nič jim nismo naredili narobe, niti se nismo obnašali narobe in še vedno postanejo naši sovražniki. To je zelo presenetljivo! Mislimo, zakaj je on postal moj sovražnik? Do včeraj je bil moj prijatelj. Podobno nekaterim ne naredimo nobene posebne usluge, pa vseeno postanejo naši dobri prijatelji.

Zato vam povem, da je to neka presenetljiva in skrivnostna karma – kako nekateri ljudje postanejo naši sovražniki in nekateri naši prijatelji.

Torej, kaj lahko naredimo?

Tako naše prijatelje kot sovražnike bi morali postaviti v isto košaro in postati prazni navznoter in biti veseli.

Vse te dogodke (kako ljudje postanejo prijatelji in sovražniki) vodijo zakoni in ne vemo kako in od kod prihajajo. Ne moremo reči, kdaj se bodo občutki nekoga do nas spremenili in ali bo to v našo korist ali ne. Enostavno ne moremo reči. Zato bi morali popolnoma zaupati v naš notranji jaz, boga, in ne v prijateljstvo ali sovraštvo.

Ne bi smeli izgubljati časa razmišljujoč o prijateljih in sovražnikih.

Kaj mislite?

To ne pomeni, da se oddaljite od svojih prijateljev ali da prenehate sklepati nova prijateljstva. To ni tisto, kar sem rekel. Prijateljstvo naj bo v naši naravi; ljubezen naj bo v naši naravi. Navsezadnje smo ljubezen.

Ko nekdo pride in se usede poleg nas, se mu nasmehnemo in izmenjamo nekaj besed. To ne pomeni, da misliš, da kdorkoli že, prijatelj ali sovražnik, nič ni za deliti z nikomer, in hodiš naokrog z mračnim obrazom jezen na vse – to ni znak modrosti. To je nevednost in neumnost.

Moramo medsebojno delovati z vsemi okoli nas, vendar hkrati biti osredotočeni od znotraj. Razumete?

Kadar smo osredotočeni, se ne počutimo žalostno, jezno ali posedujoče. Potem ne bomo razočarani nad čemerkoli. Sicer se pogosto zgodi, da postanemo žalostni – poglej, bil je moj dober prijatelj, danes pa sploh ne govori z menoj. Naredil sem mu toliko uslug, on pa se je obrnil proti meni!

Z razmišljanjem o vseh teh mislih izgubljamo čas, ki ga imamo v sedanjosti. Tega naj ne bi počeli, v redu?

Nesmiselno je v svetu iskati pravega prijatelja. Bodi prijatelj z resnico ( z božanskim) in svet bo tvoj.