Ko so nesrečni običajni ljudje, za to krivijo ljudi okrog sebe, sistem in svet nasploh. Ko pa je nesrečen človek na duhovni poti (iskalec), seveda krivi svet, toda poleg tega še pot, znanje in sebe. Bolje je, da niste iskalci, kajti potem manj obsojate. Toda po drugi strani iskalec (sadak) tudi v vsem veliko bolj uživa. V življenju je več ljubezni in več bolečine. Kadar je več radosti, je kontrast večji. Potrebna je določena stopnja zrelosti, da vidimo stvari takšne, kakršne so, in ne krivimo poti, sebe ali sveta. Razumete, kaj govorim?
To je kot kvantni skok. Če nekdo preskoči to mejo, potem ne more več pasti.
Božansko vas ne preiskuša. Preskus je del nevednosti.
Kdo bo preiskušal? Le tisti, ki ne ve, bo preskušal, je tako? Bog pozna vaše sposobnosti, zakaj bi vas moral torej preskušati? Zakaj torej trpljenje? V vas je titikša (potrpežljivost). In ta potrpežljivost se lahko poveča s predano molitvijo ali močnim izzivom za potrpežljivost ...!!! (Smeh)